»Od tega, da sem v tem gledališču pred 30 leti začela kot šepetalka, da sem v tem gledališču igrala kmalu po akademiji, da sem režirala nekaj predstav, do tega, da sem bila direktorica tega gledališča.«

»V gledališču vidim azil svetlobe, upanja.«

»Bila sem v zaporu.«

»Klobuki ščitijo pred covidom-19. Toda rekel sem si, da nas morda lahko ščitijo tudi pred ... človeško zlobo, ozkoglednostjo.«

»Vendar pa sem bila Mladinskemu zelo zvesta, drugje sem igrala samo, kadar sem imela čas za to. Nikoli nisem delala dveh predstav hkrati.«

»Nihče ne more z gotovostjo trditi, da gledališče obstaja v nekem svetovnem središču, mestu ali izbrani stavbi. Gledališče, kot sem ga sprejel jaz, se širi skozi nevidno pokrajino, ki spaja življenja izvajalcev in gledališko veščino v en sam združujoč izraz.«

»Ko sem prišel v galerijo, sem si rekel, da sem zdaj doma.«

»Oboje je lahko res. V gledališču ni veliko denarja, tako da nikoli nismo mogli posegati po najnaprednejših tehnologijah.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Rodil sem se v srcu uničenega svetovnega reda, v pokrajini v ruševinah, v družbi v ruševinah. Nisem hotel vzpostaviti novega reda. Videl sem več kot dovolj tako imenovanih redov. Prisiljen sem bil, vse postaviti pod vprašaj. Moral sem spet na novo postati 'naiven', začeti na novo. Ne premorem občutljivosti, izobrazbe ali filozofije italijanskega manierizma. Sem pa manierist v smislu, da stvari deformiram. Brutalen, naiven in gotski sem.«